Motnost je merilo stopnje, do katere suspendirane snovi v vodi ovirajo prenos svetlobe. Suspendirane snovi in koloidi v vodi, kot so blato, prah, fine organske snovi, zooplankton in drugi mikroorganizmi, prispevajo k motnosti. Ta turbidimeter (merilec motnosti) uporablja princip 90-stopinjskega sipanja svetlobe. Ko vzporedni žarek svetlobe, ki ga oddaja svetlobni vir, prehaja skozi raztopino, se del svetlobe absorbira in razprši, medtem ko se preostanek prenese skozi raztopino. Intenzivnost razpršene svetlobe pod kotom 90 stopinj glede na vpadno svetlobo ustreza Reylaijevi formuli:
Je=((KNV²)/λ) × I₀ kjer je: I₀-intenziteta vpadne svetlobe; je-intenziteta razpršene svetlobe; N-število delcev na enoto raztopine;
V-prostornina delcev; λ-valovna dolžina vpadne svetlobe; K-koeficient
V pogojih stalne vpadne svetlobe je v določenem območju motnosti intenzivnost razpršene svetlobe neposredno sorazmerna z motnostjo raztopine.
Zgornjo formulo lahko izrazimo kot: Is/I₀=K′N (K′ je konstanta)
Na podlagi te formule je mogoče izmeriti motnost vzorca vode z merjenjem jakosti razpršene svetlobe delcev v vzorcu.
Sodobni turbidimetri za merjenje uporabljajo predvsem metodo 90-stopinjske razpršene svetlobe (metoda sipanja), pri čemer kot vir svetlobe pogosto uporabljajo bližnje-infrardeče LED diode določenih valovnih dolžin (kot je 880 nm ali 860nm). Za izboljšanje natančnosti meritev nekateri instrumenti uporabljajo tehnologijo merjenja razmerja, ki uporablja sistem dvojnega-detektorja za kompenzacijo kolorimetrije vzorca, svetlobnih nihanj in razpršene svetlobe. Poleg tega imajo nekateri turbidimetri zasnovo optične poti 360 stopinj × 90 stopinj, kjer razpršena svetloba po prehodu skozi stožčasto ogledalo obkroži vzorec za 360 stopinj, kar zagotavlja enoten zajem svetlobnega signala in odpravlja napake, ki jih povzročajo lokalne koncentracijske razlike; to je še posebej primerno za nizke{10}}meritve motnosti. Za meritve visoke-motnosti se uporablja tehnologija površinskega sipanja, kjer je svetlobni žarek usmerjen proti površini tekočine, detektor pa zaznava razpršeno svetlobo pod kotom 90 stopinj nad površino tekočine, pri čemer optični elementi niso v stiku z vzorcem vode. Metoda sipanja prepuščene svetlobe (metoda razmerja) izračunava motnost s hkratnim merjenjem razmerja med jakostjo prepuščene in razpršene svetlobe ter tako zmanjša motnje. Zasnova instrumenta mora biti v skladu z ustreznimi mednarodnimi in domačimi standardi, kot so ISO 7027, US EPA 180.1 in HJ1075-2019.
